Sestanek smo začeli z lepim pozdravom staršem in delavkam šole. Predstavili smo se in povedali kako bo izgledalo današnje srečanje.
Kasneje je Blaž predstavil rezultate iz anket, ki smo jih delili otrokom po vsaki delavnici. Ti so bili objavljeni v prejšnjem spletniku.
Sledili so še lastni opisi dogajanja na delavnicah in izkušnje otrok. Bili so zelo prisrčni in so lepo povedali kaj vse so se naučili in kaj jim je najbolj ostalo v spominu. Nekateri so izdelali plakat, spet drugi so sami poiskali podatke o razširjenosti alkohola in alkoholizma v Sloveniji.
Na zadnje pa smo starše povabili v aktivno sodelovanje v diskusijski skupini z mag. Ksenijo Ramovš, ki je bila pripravljena podeliti svoje izkušnje in odgovoriti na vprašanja staršev. Posedli smo se v krog in diskusija se je lahko začela.
Pogovor je trajal približno eno uro. Tema pogovora je bila »Mladi in alkohol« (na kakšen način pomagati svojemu otroku, da ta ne bi zapadel v tvegano pitje alkoholnih pijač).
Na začetku je Ksenija poudarila »poslušanje z velikimi ušesi in majhnimi usti«; dejala je, da je izjemno pomembno otroku ponuditi odprt, neomejen prostor za pogovor in razmišljanje o določeni temi, pri tem pa se mu ne sme vsiljevati svojih lastnih stališč ter pogledov. Opozorila je tudi na pohvale; dejala je, da v današnjem času otroka zelo težko in redko pohvalimo. Ponavadi začnemo s stavkom: »To si dobro napravil, vendar…« Pomembno je, da besede VENDAR ne uporabljamo, kadar otroka pohvalimo, saj z omenjeno besedo pohvala izgubi svojo »težo«. Omenila je nekakšno univerzalno priporočilo, in sicer pet pohval in eno grajo.
Pogovor se je nadaljeval z vprašanjem: »Ali so vaši otroci že poizkusili alkoholno pijačo, kdaj in kje so poizkusili, vaše reakcije ob tem, ste jim morda prepovedali poskusiti?« Večina staršev je dejala, da je njihov otrok že poizkusil alkoholno pijačo, in sicer doma, v času, ko so oni sami uživali alk. pijačo (ponavadi ob kosilu); prvi poizkus pa se je pri večini otrok zgodil nedolgo nazaj, in sicer približno pri desetem ali enajstem letu njihove starosti; večina staršev je prav tako dejala, da otroku poizkusa alk. pijače ni prepovedala, saj je bila mnenja, da bi lahko to povzročilo ravno nasprotni učinek (otrok bi si vedno bolj želel poizkusiti alk. pijačo, in ker te možnosti ne bi imel doma, bi lahko to izkoristil npr. v gostilni ali kje drugje, kjer starši ne bi bili prisotni, čemur pa je kar nekaj staršev nasprotovalo in na to tudi opozorilo).
Nekdo od staršev je želel od Ksenije slišati tudi konkreten nasvet, kako pri svojem otroku preprečiti tvegano pitje alk. pijač. Seveda je Ksenija dejala, da univerzalnih nasvetov ter recepta za to ni; z nami je podelila le svojo izkušnjo, ob tem pa poudarila, da ima vsak človek svojo izkušnjo, ki pa je lahko drugemu v pomoč ali pa tudi ne.
Nekdo od staršev je izpostavil tudi čas, ki ga preživljamo skupaj s svojim otrokom; poudaril je, da si je treba za otroka vsakodnevno vzeti čas ter se mu posvetiti, saj je to nujno potrebno za zdrav otrokov razvoj. Ob tem je omenila globoke besede, ki jih je prebrala v nekem članku; pisalo je o neki deklici, ki je dejala, da pogreša skupno preživljanje časa s svojimi starši; povedala je, da je presrečna že samo, če z mamico in očkom skupaj sedijo in se o ničemer ne pogovarjajo.
Na koncu smo svoje izkušnje z alkoholom na kratko predstavili tudi študentje (Gregor, Iztok ter Denis). Slednji je imel kratek govor o svoji primarni abstinenci ter o tem, kako je v svojem življenju alkoholu rekel NE.
2. Zaključna delavnica, proslavljanje uspešnega zaključka delovnega odnosa
"Ob našem prihodu smo najprej pripravili mize za starše in otroke. Ob tem sva skupaj z Janjo odšli po učence, kateri so bili pripravljeni pred starši tudi povedati par besed o našem skupnem delu. Presenečeni sva bili nad tem, da so se vsi nastopajoči odločili za igro vlog in ob tem prikazovanje vinjenega človeka. Ker pa se name je zdelo to zelo tvegano in neprimerno, da bi otroci igrali vloge vinjene osebe, sva jih prosili če bi lahko komentirali samo naše delavnice, kasneje v razredu pa bomo odigrali tudi te vloge s poudarkom na tem, da bodo vinjenemu človeku nazorno povedali zakaj alkohol škoduje.Nato smo si pripravile predstavitev, po poročanju naših sošolcev smo na vrsti prišle študentke katere smo delale s šestim a razredom. Povedale smo naše občutke o delavnicah, da smo se imele zelo lepo in da smo vesele, da so bili tudi otroci pripravljeni sodelovati z nami, kasneje pa so tudi otroci povedali kako jim je bilo na delavnicah, kaj smo delali, kako smo se imeli itd. Učenci so zelo lepo predstavili naše delo, potem pa smo predali besedo študentkam katere so delale s šestim b razredom. Najprej so oni predstavili svoje delo, povedali svoje občutke, mnenja, kasneje pa je tudi vsak od učencev povedal kaj mu je bilo najbolj všeč na delavnicah. Zanimivo je bilo to, da je skoraj vsak povedal, da naše igre.
Nato je Blaž povabil gospo Ksenjo Ramovš, da bi staršem odgovarjala na raznovrstna vprašanja na temo alkoholizma, študentke pa smo ta čas odšle z učenci v razrede, kjer smo nadaljevali naše delo z zaključno delavnico, na kateri smo imele predstavljene le igre.
Ko smo prišli v razred so bili učenci zelo nemirni, kričali so, se boksali med seboj, letali po razredu,… Potrebovale smo kar nekaj minut da so nam sploh prisluhnili. odmaknili smo klopi in začeli z igricami, katere so imeli pripravljene za predstavitev pred starši. Učenci so z navdušenjem nastopali, ostali pa so z zanimanjem prisluhnili in komentirali dogajanja. Vsi so odigrali prizore katere smo že videli na delavnicah, kjer smo jih študentke odigrale, otroci pa so nas le posnemali. Ko smo končali z igro vlog smo nadaljevali z naslednjo igrico- na vrsti so bili baloni. Vsak je dobil en balon in vrvico. Balon smo napihnili in ga z vrvico zavezali okoli noge, nato pa so učenci morali pokati balone sošolcem, na svojega pa so morali skrbno paziti. Na koncu je zmagal tisti kateri je obdržal balon na nogi. Imeli smo le eno težavo, ta pa je bila da so se vrvice zelo trgale in s tem so baloni padali po tleh. Skozi celo igro smo jim študentke zavezovale balone nazaj na noge. Na koncu smo imeli kar štiri zmagovalce, ker so bili baloni premajhni in niso hoteli počiti nam pa je zmanjkovalo časa. Igro smo prekinile in nadaljevale smo z naslednjo – obdarovanje. V razredu je bil grozen nemir, zato smo želele z delavnicami prekiniti, vendar so imeli željo nadaljevati, zato so se sčasoma umirili in predali besedo študentkam. Sledilo je naše »obdarovanje«. Vsak učenec je podaril desnemu sosedu neko darilo (sendvič), levemu pa je povedal kaj naj z njim naredi (pelji ga na sprehod), in si zapomnil obe dve stvari katere sta mu bile naročeni in tako smo dobili zanimive, smešne rezultate. Učencem je bila igra zelo všeč, zato so želeli z igro nadaljevati. Igro smo ponovili še enkrat, ker pa smo bili omejeni s časom smo morale z delavnicami zaključiti in oditi na dogovorjeno pogostitev. Razdelile smo jim darilčka (svinčnike) in odšli v kuhinjo. Učenci so se »zapodili« k mizam in se sladkali ob tem pa povedali tudi par besed, da so jim bile delavnice zelo zanimive ter da bi radi z njimi nadaljevali.
Prišla je še druga skupina, nato tudi starši in kmalu smo se od njih poslovili. Res škoda, da je proslava trajala samo 15 minut. Ravnateljica se nam je zahvalila za izvrsten projekt ter nas pohvalila, spregovorili smo še nekaj besed, potem pospravili jedilnico in se počasi poslovili.
